Slika čebelarjenja v skalni votlini Cuevas de la Arana (Pajkova jama) pri Bicarpi v vzhodni španski pokrajini Valenciji

Čebela se je na Zemlji pojavila mnogo prej kot človek. Številne najdbe v različnih okameninah dokazujejo, da so današnjim povsem podobne čebele živele že v tercialni dobi, to je pred 10-15 milijoni let.

Tudi človek jih je hitro spoznal in jim začel pobirati med. Verjetno je prišel z divjimi čebelami v stik približno tako kot živali, ki rade jedo čebelje pridelke, ali tako kot še dandanes nekatera zaostala ple­mena v Afriki in drugod, Ko je našel čebelje gnezdo, je potrgal vse, kar je dosegel, in hlastno pojedel med drugim tudi kako čebe­lo. saj za pik ni bil tako občutljiv, kot smo današnji ljudje. Odnos do čebel je bil prav­zaprav roparski, zato ta način čebelarjenja imenujemo ropanje čebeljih gnezd.

Tak način čebelarjenja nam prikazuje tudi najstarejši zapis o zvezi človeka s čebelami v obliki prastare risbe. Nastala je v skalni votlini Cuevas de la Arana (Pajkova jama) pri Bicarpi v vzhodni španski pokrajini Valenciji. Ta, sicer precej slabo ohranjena stenska slika v temno rdeči barvi, nam kaže dva možaka, ki sta po nekakšni vrvi, najbrž po vzpenjalki, splezala do velike luknje visoko v skalni pečini in čebelam odvzemata med, pri tem pa si (kot »izku­šena čebelarja«) pomagata z dimom. Zani­miv prizor je naslikal paleolitski človek v magdalenski dobi ali nekako pred 20 do 30 tisoč leti.

Roparski način odvzemanja čebeljih pri­delkov je ostal v veljavi še dolga leta, na nekaterih delih Zemlje do danes, saj podobno nabirajo med tudi afriški Pigmejci, v Indoneziji in drugod. Če tovrstno pridobivanje čebeljih pridelkov primerjamo z omenjenimi risbami iz pred 30 tisoč leti, vidimo, da se ta način čebelarjenja ni čisto nič spremenil. V resnici je seveda čebelarjenje bistveno drugačno, saj je ob slabših pašnih pogojih čebelarstvo nesluteno napredovalo.

Evropa je bila v predzgodovinskem obdo­bju odeta z bogatimi gozdovi. V njih so imele čebele bogato pašo, v velikih in odmirajočih drevesih pa so našle tudi šte­vilne votline za svoje prebivališče. Vse to je bilo pomembno za njihov obstanek. V prostornih drevesnih votlinah so imele ve­liko možnosti za graditev satja, to pa je seveda povezano z močjo družine in zalogo medu za zimo. K preživetju čebelje družine v votlih drevesih so pripomogle tudi dobre toplotne in izolacijske lastnosti sten domo­vanja čebel. Če votlo, s čebelami naseljeno drevo, prerežemo, opazimo, da je votlina na notranji strani premazana s tanko plastjo zadelovine, za to plastjo je plast trhlega lesa. za njo plast zdravega lesa. nato pa še ličje in lubje. Skozi take stene ni nikoli vdiral mraz, na notranji steni pa se ni nabirala vlaga. Zato so bili panji pozimi in poleti znotraj suhi in so imeli skozi vse leto skoraj enako notranjo klimo. Čebele so v njih porabile najmanj hrane čez zimo, se fiziološko najmanj izrabile in se spomladi najhitreje razvile, seveda, če so bile pri­merne tudi druge življenjske razmere. Vse to je pomagalo, da se je ta žuželka ohranila skozi tisočletja brez človekove po­moči.

Ko se je v Evropi naselil človek, so se začeli spreminjati tudi življenjski pogoji čebel. Človek se je kmalu naučil v gozdu poiskati čebele. Sledil jim je pri vračanju s paše. še bolj pa pri vračanju od vode. Sledit jim je na razne načine, da je prišel do njihovih prebivališč in s tem do njihovega pridelka.

Ker je število ljudi stalno naraščalo, s lem pa so se povečevale tudi obdelovalne površine, so se površine gozdov zmanjšale S tem so se zmanjšali tudi pogoji za življenje divjih čebel. V majhnih gozdovih ni votlih debel, če pa že katero je, le-to ne nudi pogojev za razvoj čebel, saj v močnejši zimi propadejo.

Stalna naselitev človeka je sčasoma izboljšala orodja zlasti v bakreni in železni dobi (sekira, sveder, žaga itd ). Družbene spremembe in kraji, primerni za čebelarstvo so skozi tisočletja spremenili človekov od nos do čebele. Človek tako m več sovražnik čebel, pač pa njihov prijatelj in varuh. Seveda se tudi ta odnos ni spremenil kar čez noč in ne povsod v istem času. saj vemo da se ponekod in pri nekaterih ljudeh še do danes ni.