Slovensko čebelarstvo je v obdobju po drugi svetovni vojni preživelo več vzponov in padcev. V letu 1945 je bila ustanovljena Čebelarska zadruga za Slovenijo, ki je uspešno delovala do leta 1951, ko se je preoblikovala v Zvezo čebelarskih društev za Slovenijo. Že naslednje leto je Zveza začela ustanavljati čebelarska gospodarstva s 30 oz. 60 panji, znamenite Če-Go-je. Sočasno je Zveza začela intenzivno odkupovati med po vsej Jugoslaviji in izdelovati medeno vino. Zataknilo pa se je pri prodaji, kar je pripeljalo do finančnega zloma Zveze. V letu 1953 je morala Zveza prepustiti Medexu vse zaloge in osnovna sredstva, te pa je Medex v naslednjih dveh letih odplačal Glavni zadružni zvezi.

V Zvezi je vladalo klavrno ozračje. Čebelarji so sicer poskušali v letu 1955 ustanoviti novo zadrugo, vendar ta ni zaživela. Del preostalih Če-Go-jev je prešel v okvir novo ustanovljene čebelarske šole, pozneje v podjetje Jugoapis, ki se je združilo z Medexom. V letu 1960 je bil pri Zbornici za kmetijstvo in gozdarstvo Slovenije ustanovljen Zavod za čebelarstvo. Vanj se je vključila večina družbenih čebelarskih obratov. Družbeno čebelarstvo naj bi se v naslednjih petih letih povečalo od tedanjih 5000 na 20.000 panjev. Zavod se je res povečeval, vendar se je leta 1962 priključil kombinatu Agromel, ta pa je propadel že v letu 1964. S tem se je družbeno čebelarjenje v Sloveniji končalo. Od vseh gospodarskih organizacij sta preostala le podjetje Medex in Zavod za čebelarstvo, ki je bil na robu obstoja.

V poznejših letih se je vse bolj uveljavljalo čebelarjenje pri kooperantih. Organizacija z delom na domu je bila najuspešnejša v osemdesetih letih.

Izobraževanje čebelarjev

Prva naloga čebelarskih organizacij je nedvomno izobraževanje čebelarjev ob pomoči revije Slovenski čebelar. Poleg učnega predmeta Čebelarstvo v srednjih strokovnih šolah je Zveza spodbudila ustanovitev Dvoletne čebelarske šole, v katero se je prvo leto (1953/54) vpisalo 11 učencev, drugo leto pa le 9. Konec drugega letnika je čebelarska šola prenehala delovati, ker absolventi niso našli ustrezne zaposlitve.

Ponoven in odločen poskus v to smer je napravil predsednik ZČDS dr. Valentin Benedičič, ki je organiziral graditev Čebelarskega izobraževalnega centra (ČIC) na Brdu pri Lukovici. Temeljni kamen je bil položen 21. julija 1972.

Tretjino predračunske vrednosti Čebelarskega izobraževalnega centra naj bi prispevali slovenski čebelarji, 67% naj bi dobili v obliki prispevkov pristojnih državnih in družbenih organov ter skladov za pospeševanje kmetijstva Socialistične republike Slovenije. Čebelarski izobraževalni center je bil v šestih mesecih pod streho, zgradili so notranje vmesne stene, vgradili okna in zunanja vrata, nato pa je gradnja popolnoma obstala.

Ponoven vzpon vzreje matic in strokovnega dela v Sloveniji

Omenili smo že, da smo Slovenci ohranili čisto kranjsko čebelo. Za današnje ugodno stanje moramo biti predvsem hvaležni Josipu Verbiču, ki je ustanovil prvo čebelarsko plemenilno postajo na Kopišču pri Kamniški Bistrici in napisal še danes aktualno knjigo Vzrejajmo najboljše čebele, Vladu Rojcu, ki je skrbel za ustanavljanje novih plemenilnih postaj po drugi svetovni vojni, dr. Jožetu Riharju, ki je kasneje v nezavidljivih razmerah odbiral čebele in napisal knjigo Vzrejajmo boljše čebele. Navsezadnje smo lahko hvaležni številnim čebelarjem vzrejevalcem matic, ki so ohranili zrejo čistih kranjskih matic.

Začetek sedanje organizirane vzreje matic v Sloveniji sega v leto 1979, ko se je Zveza čebelarskih društev za Slovenijo odločila, da sama poseže v zrejo in jo organizira na državni ravni. Pri tem je poiskala pomoč strokovnjakov iz Češke. Projekt se je sicer kmalu končal, vendar so se številni čebelarji naučili vzrejati matice. Pri organizaciji vzreje je prednjačilo podjetje Medex, ki mu je ob pomoči strokovnih sodelavcev uspelo zagotoviti za tedanji jugoslovanski trg zadostno število kakovostnih kranjskih matic iz Slovenije. Ni čudno, da je bil prav Medex poleg Čebelarske zadruge Hmezad, Zveze čebelarskih društev za Slovenijo in Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano tudi eden od glavnih pobudnikov novo ustanovljene službe za selekcijo kranjske čebele pri Kmetijskem inštitutu Slovenije v letu 1984.

Pomen in delo novo ustanovljene službe danes še težko celostno ocenimo. Naštejmo le nekaj dejstev – ob pomoči enotno organiziranega proizvodnega testa matic je v slovenskem prostoru zagotovljena ustrezna kakovost matic, postavljen je neposreden nadzor nad pasemskim in zdravstvenim stanjem čebel v vzrejališčih matic, kakovost zrejenih matic se v večini vzrejališč povečuje po zaslugi intenzivne izmenjave izkušenj in lastnih raziskovalnih dosežkov. Rezultat vsega prizadevanja je, da število zrejenih matic vztrajno narašča kljub izgubi nekdanjega jugoslovanskega trga. Poleg tega se je selekcijska služba v sodelovanju s Čebelarsko zvezo Slovenije usmerila tudi v spremljanje in napovedovanje čebelje paše.

V letu 1989 je Zveza čebelarskih društev za Slovenijo dala pobudo za ustanovitev veterinarske svetovalne službe. Začetki so bili skromni, za svetovanje je skrbel en veterinar na ljubljanskem Veterinarskem zavodu. Že po nekaj letih je služba pokrila območje vse Slovenije s sedmimi veterinarji specialisti za čebelarstvo. Po zadnji reorganizaciji veterinarske službe v letu 1996 so vsi omenjeni veterinarji zaposleni na veterinarskih zavodih v okviru sekundarne veterinarske službe.

Nov zagon čebelarstva  se v Sloveniji  začne leta 2002, ko smo slovesno odprli Čebelarski center Slovenije, v katerem je sedaj sedež naše osrednje organizacije. Leto kasneje pa  je bi v Ljubljani organiziran svetovni čebelarski kongres Apimondija.