Gozdno čebelarstvo

Gozdno čebelarstvo je bilo najbolj razširjeno v severni Evropi, posebno v Rusiji, kjer so bili pogoji za čebelarjenje najboljši.  Votline v drevesih so se v ruskem jeziku imenovale bort, čebelarji, ki so se ukvarjali s tem poslom, pa bortniki. Votline, izdolbene v debla, so pred rojenjem čebel premazali s pregretim voskom, da je njihov vonj privabljal čebele in so se roji vanje radi vseljevali.

Ob nastajanju in utrjevanju fevdalne družbene ureditve so gozdovi prehajali v last fevdalcev. Ti sicer gozdnih čebelarjev niso preganjali, ampak so jih v gozdove celo vabili, toda čebelarji so morali svojim gospodarjem odštevati posebne dajatve. Tako so jim morali letno plačevati za vsako drevo, ki so ga izdolbli za čebelje bivališče, dogovorjeni znesek, poleg tega pa je moral gozdni čebelar letno oddajati svojemu gospodarju del čebelarjih pridelkov, izdolbsti določeno število panjev in skrbeti za gozdno čebelarstvo svojega okoliša. Vsak gozdni čebelar je imel točno odmerjen gozdni okoliš. Število panjev, ki jih je opravljal posamezen čebelar, je običajno šteto kakih 70 čebeljih družin. V dobi razcveta gozdnega čebelarjenja je od njega živelo na tisoče družin.

Kakor lovec med lovopustom ne sme streljati divjačine, tako ponekod gozdni čebelar med glavno pašo in v času rojenja ne sme v gozd, in sicer zato, da ne bi pobiral medu v tujih okoliših in lovil tujih rojev. Tako so se roji po mili volji naseljevali v prazne, pozimi izdolbene, spomladi pa že dokaj suhe drevesne panje. Ponekod drugod je smel čebelar v svojem okolišu pobirati in ogrebati roje, toda izven svojega okoliša jim je smel slediti le tako daleč kolikor je lahko zalučal svojo čebelarsko sekiro. Če pa je hotel dobili prebegli roj nazaj, je moral zanj plačati dotočen znesek, ki je bil skoraj vedno višji od vrednosti roja.  Vsak čebelar je imel na drevesih, na katerih je čebelaril, vrezana posebna znamenja, ki so kazala, čigavo so čebele na drevesu Ponekod so roje vabili v nove panje tako, da so jih znotraj namazati z dišečim mazilom iz različnih zelišč. Izdelava mazil je bila običajno skrivnost posameznika, saj so menili, da jim bo mazilo pomagalo in spravilo v njihove panje več rojev.

Najvažnejše opravilo je bilo seveda spodrezovanje, to jo odvzemanje medu. Pobirali so ga večinoma spomladi, včasih pa tudi jeseni. Če je bilo satje v mrzli stavbi, kamor jih navadno stavijo močni roji, je čebelar lahko obnavljal satje tako, da je vsako leto spodrezal druge sate. Če pa je bilo satje v topli stavbi, je moral čebelar spodrezovati enkrat levo, drugič desno polovico vsakega sata, če je hote! satje obvarovati.

Gozdno čebelarstvo je doseglo vrh razvoja nekako v 14 in 15 stoletju, potem pa je začelo upadati. Na Zgornjem Lužiškem se je ohranilo do konca 18 stoletja na Poljskem in v Rusiji pa že dlje.

V srednjem veku so čebelarjenje zelo cenili, saj je med nadomeščal sladkor, vosek pa skoraj vse, kar nam danes služi za razsvetljavo. Posebno pomemben je bil vosek v cerkvenem bogoslužju, saj so po cerkvah gorele številne sveče. Medica je bila najbolj cenjena srednjeveška alkoholna pijača, medeni kruhki pa najbolj cenjene slaščice.

Gozdno čebelarstvo je značilno predvsem za Slovane. Medtem ko je Germanom služil gozd predvsem za lov, so ga znali Slovani racionalneje izkoristiti, in to predvsem po zaslugi čebelarstva. Zato je ta način čebelarjenja v tem kratkem orisu zgodovine slovenskega čebelarstva opisan natančneje kot drugi, tudi že stari in uspešni načini, npr. pri Egipčanih. Grkih, Rimljanih in drugih, ki so vplivali tudi na naše čebelarjenje.