Devetnajsto stoletje je bilo za čebelarstvo prelomno. V tem času so se pojavili panj s premičnim satjem, satnice, točilo, matične rešetke, kadilnik in druga drobna oprema, ki je precej olajšala oskrbo čebel in čebelarjenje na med.

Poleg vseh novosti je nastala nova zvrst čebelarjenja — vzreja rojev in čebeljih družin za prodajo. Trgovina s čebelami se je postopoma preoblikovala v trgovino z maticami.

Prve čebele je iz dežele Kranjske poslal baron Rotschitz iz Višnje Gore v rojstni Dortmund v Nemčiji v letu 1857. Izkušnje so bile nadvse spodbudne. Trgovina s kranjsko čebelo se je v dobrih dveh desetletjih močno razmahnila in dosegla vrhunec na prelomu devetnajstega in dvajsetega stoletja. Poleg najvidnejših trgovcev barona Emila Ravenega Rotschitza, Mihaela Ambrožiča iz Mojstrane in Jana Strgarja z Bitenj pri Bohinju je Anton Žnideršič leta 1901 objavil še imena 21 trgovcev, ki so se ukvarjali tudi z izvozom čebel.

Ponudba čebel je bila na moč pestra, vse bolj je prevladovala trgovina za vsako ceno — ne glede na kakovost. Kmalu se je pojavila prepoved uvoza čebel v Združene države Amerike, sledila je prepoved uvoza čebel v Nemčijo. Z nastankom kraljevine SHS in v kasnejši Jugoslaviji se je v slovenskem čebelarstvu vse bolj uveljavljal panj s premičnim satjem, AŽ-panj. Naenkrat ni bil več glavni cilj čebelarjenja roj, temveč med. Tega pa v letih od 1921 do 1929 ni manjkalo. Podatki pričajo, da je bilo celo desetletje v primerjavi s poznejšim obdobjem zelo medeno, saj so čebelarji iztočili več kot 22 kg na opazovalni panj.

Kljub vsemu je sedem desetletij trajajoče obdobje intenzivnega izvoza čebel pred medenim desetletjem označeno kot zlato obdobje našega čebelarstva. Kranjska čebela je postala druga najbolj razširjena čebelja pasma na svetu, v Evropi celo vodilna. Podatki o skupnem številu izvoženih čebeljih družin in matic niso znani, iz dosegljivih virov lahko ocenimo, da je v obdobju 1857-1920 preseglo število 150.000. Trgovina s čebelami pa je imela za nas še eno zelo ugodno posledico. V številnih deželah so domače avtohtone čebele z vnašanjem novih pasem izginile, pri nas pa se je vse do današnjih dni ohranila čista avtohtona kranjska čebela.

Organiziranost čebelarjev

Leta 1873 se je v Ljubljani zbrala skupina čebelarjev in po zgledu moravskih čebelarjev ustanovila dvojezično Kranjsko društvo za umno čebelarstvo. Prvi predsednik novo ustanovljenega društva je bil baron Emil Ravenegg Rotschutz. Društvo je začelo za svoje slovenske člane izdajati glasilo Slovenska čebela, za nemške pa Kreiner Biene. Oba mesečnika je urejal Jožef Jerič (1823-1888), župnik iz Dobovca nad Trbovljami.

Leta 1875 se je društvo preimenovalo v Slovensko društvo za umno čebelarstvo, predsednik pa je postal dotedanji podpredsednik Jožef Jerič. Število članov se je gibalo okoli 200, rednih plačnikov članarine je bilo komaj polovica. Glasilo Slovenska čebela je izhajalo deloma v skrčenem obsegu in z velikimi zamudami do konca leta 1882, društvo pa je neopazno prenehalo delovati nekaj let pozneje.

Na pobudo Janeza Modica (1846-1889) so se leta 1883 zbrali gorenjski čebelarji in sadjarji na Lescah in ustanovili Čebelarsko in sadjerejsko društvo za Kranjsko s sedežem na Jesenicah. Društvo je pomagalo svojim članom pri prodaji in nakupu čebel, medu, voska in sadja po primerni ceni, svetovalo pri čebelarjenju ter oskrbovalo čebelarje s panji in sadnimi sadikami po znižani ceni. Že naslednje leto je priredilo na Lescah čebelarsko in sadjarsko razstavo ter jo povezalo s praznovanjem 150-letnice rojstva mojstra Antona Janša in z odkritjem spominske plošče na njegovi rojstni hiši na Breznici.

Društvo je ves čas svojega obstoja (do julija 1889) izdajalo glasilo, mesečnik Slovenski čebelar sadjerejec. Urejal ga je učitelj na Dovjem Franjo Jeglič (1856-1935). Skrb za pospeševanje čebelarstva je čez nekaj let spet prešla na Kmetijsko družbo v Ljubljani. Ta je bila po zaslugi njenega ravnatelja Gustava Pirca učinkovitejša od do tedaj propadlih društev.

Ustanovni občni zbor Slovenskega osrednjega čebelarskega društva za Kranjsko, Štajersko, Koroško in Primorsko s sedežem v Ljubljani je bil 24. januarja 1898 v pisarni Kmetijske družbe. Društvo je takoj pričelo izdajati svoje glasilo Slovenski čebelar, ki izhaja še danes. Uredništvo je prevzel učitelj v Šmartnem pod Šmarno goro Frančišek Rojina (1867-1944), ki je to delo opravljal 21 let.

Zanimivo je, da je Čebelarska zveza Slovenije izdala v prvi polovici svojega obstoja le troje strokovnih del, in sicer prevode obeh Janševih knjig, leta 1934 knjigo o Antonu Janšu, ki jo je napisal profesor Stane Mihelič, in leta 1935 Jugovo knjigo Praktični čebelar.

Leta 1935 je CDS kupilo na Slovenski cesti (tedanji Tyrševi) pritlično hišo ter v njej uredilo svoje pisarne in trgovsko poslovalnico za čebelarske potrebščine (čebelarno). Nakup je omogočil denar, ki se je od leta 1921 s prostovoljnimi prispevki nabral v Skladu kamnov za čebelarski dom, in deloma tudi na dolg.

Knjigo Fr. Lackmayerja (1863-1946) Urmni čebelar je izdala Mohorjeva družba v Celovcu, in to v veliki nakladi 84.389 izvodov, tako da je prišla skoraj v vsako slovensko hišo. V drugi, nekoliko skrajšani izdaji, ki je izšla leta 1922, je pisec upošteval novejše pridobitve in tudi AŽ-panj.