Po razdelitvi rimskega cesarstva na vzhodni in zahodni del ter po propadu zahodnorimskega cesarstva v 5. stoletju so se z vzhoda in severa narodi selili v nekdanje območje propadlega imperija. Slovani so bili med zadnjimi večjimi narodi, ki so se priključili velikemu selitvenemu valu.

Slovenci so zasedli današnje kraje okrog leta 590 in so se naselili na ozemlju, ki je segalo na zahodu do Furlanske nižine, Karnijskih Alp. izvirov reke Drave, Visokih Tur, Dachsteina in reke Traune; na severu je bila meja Donava do Donavske kotline, na vzhodu pa črta od Dunaja do zahodnega brega Blatnega jezera; od tod je šla meja od izliva reke Mure v Dravo po Muri navzgor do današnje ločnice med Slovenci in Hrvati ter po njej proti jugozahodu in jugu do Jadranskega morja.

Ozemlje, na katerem danes živijo Slovenci, je komaj tretjina nekdanjega slovenskega ozemlja. Gospodarsko so bili alpski Slovani povezani z zahodnimi Slovani, ki so okoli leta 550 poselili pokrajine južno m severno od Donave. Ta ozemeljska povezava je ostala vse do ekspanzije Bavarcev in Frankov z zahoda v 8. m 9. stoletju in vdora Madžarov v Panonsko nižino konec 9. stoletja.

V  krajih, kjer so se naselili Alpski Slovani, so imeli čebelarstvo razvito že staroselci, ki so gojili tudi posebno spoštovanje do čebel in njihovih pridelkov. O tem nam pričata tudi znana situla iz Vač in novomeška situla.

Vendar pa so Alpski Slovani, ki so se naselili v tedaj zelo slabo poseljenih krajih, uveljavili svoj način čebelarjenja. Nadaljevali so z gozdnim čebelarstvom, kjer so bile za to ugodne razmere, drugod pa so gojili čebele pri domu v položnih kladah z odprtino zgoraj ali spodaj.

V  njihovi novi domovini Karantaniji je čebelarstvo kmalu postalo važen sestavni del gospodarskega življenja in iz ohranjenih starih zapiskov smo zvedeli, da so Karantanci med drugim izvažali tudi veliko medu, še več, bili so znani kot dobri čebelarji.

V obrobne pokrajine tega ozemlja so kmalu začeli siliti tudi Germani. Po dolgotrajnih hudih bojih so slovanska plemena med Labo in Odro domala izginila v germanskem morju. Tudi južneje od tod so Bavarci s križem in mečem v rokah v nekaj stoletjih zasedli lep kos redko naseljene slovenske Karantanije. Novi gospodarji so kot izraziti poljedelci sprva puščali mala slovenska čebelarska naselja na odročnih gozdnih posekah bolj ali manj pri miru. Od novih podložnikov so zahtevali le dajatve v naravi. Zanimivo je, da so se prav ta osamljena čebelarska naselja najdlje upirala navalom germanizacije. Na slovanske čebelarske pionirje na bavarskih tleh spominjajo danes le še krajevna imena Zeidelbach, Zeilhofen, Zeitlan, Lindau, VVindenau, Winden in podobno. Slovansko čebelarsko dediščino, tj. gozdno čebelarjenje pa so Nemci prevzeli in ga razširjali dalje. Germanski knezi so tudi še pozneje klicali k sebi slovanske čebelarje iz Karantanije in Poljske ali pa so svoj čebelarski kader celo nasilno dopolnjevali s čebelarji iz omenjenih krajev. Tako je leta 722 bavarski vojvoda Tassilo III. po zmagi nad Slovenci, ki so se uprli pokristjanjevanju, odpeljal v sužnost ved naših najboljših čebelarjev. Ti so potem čebelarili za bavarske cerkve in samostane. Od tedaj pa se je tudi pri nas utrdila fevdalna ureditev in za dolga stoletja krojila življenje naših kmetov in čebelarjev.

Viri, ki nam vsaj približno pokažejo podobo slovenskega čebelarja v srednjem veku, so razne kraljevske, knežje idr. darovnice, urbariji, v katerih so vpisane dajatve podložnikov fevdalnim gospodom, cerkvam in samostanom v medu, vosku in čebeljih panjih, ter mitninske. carinske, trošarinske idr. knjige. Med darovnicami omenimo tisto, s katero je leta 1002 bavarski vojvoda Henrik II. podelil cerkvi Matere božje in Sv. Karbinijani svoje imetje z vsemi pritiklinami in čebeljimi pasišči (Zeidelvveide) v Stražišču pri Kranju in na ozemlju med Lipnico, Savo in Soro na Gorenjskem.

Tudi podatki o trgovini z medom in voskom   kažejo, da so v teh obdobjih na Slovenskem pridelovali velike količine medu in voska. Dr. F. Gestrin v knjigi »Trgovina slovenskega zaledja s primorskimi mesti od 13. do konca 16. stoletja« med drugim navaja: »Trgovina z medom in voskom se je proti koncu 12. stoletja občutno povečala. Kajti ob zaključku razkroja pridvornega gospodarstva in drugega razdobja kolonizacije so opustili manj intenzivno gozdno čebelarjenje, uveljavilo pa se je čebelarjenje pri domu. Temu razvoju lahko sledimo tudi po najstarejših znanih vesteh o pridelovanju medu V 15 in zlasti v 16. stoletju se je pridelek medu povečal, še zlasti s sejanjem ajde. ki je dala dovolj možnosti tudi za jesensko pašo. Iz slovenskih, hrvaških in ogrskih pokrajin so med in vosek izvažali v vsa primorska mesta; v Benetke, v Italijo in tudi v Dalmacijo. Iz Kranjske in Hrvaške pa je šlo to blago tudi na Koroško in od tod naprej v nemške dežele, zlasti na Bavarsko.«