Pradomovina Slovanov je bilo ozemlje severno od Karpatov, ki obsega območje med Karpati na jugu in Baltskim morjem na severu, med vzhodnim porečjem Odre na zahodu in srednjim Dnjeprom na vzhodu. Tu so se Slovani naselili v stoletjih ob začetku našega štetja Razvoj slovanske skupnosti do začetka našega štetja pa je še močno v temi, prav tako pa tudi življenje Slovanov do okrog leta 500, ko so Slovani prvič stopili v zgodovino s sedanjim imenom. Tedaj sta jih Jordanes in Prokopij iz Bizanca prvič označila z imenoma Sloveni in Anti. Prvo ime uporabljata za Slovane zahodno od Dnjestra, drugo pa za Slovane vzhodno od te reke.

Istočasno tudi zvemo, da Slovani niso bili nomadi kot sosednji narodi, ampak poljedelci s tako imenovanim požigalniškim načinom obdelave zemlje, prebivali pa so v zemunicah (na pol v zemljo izkopanih kočah). Od istih piscev zvemo, da so Slovani tedaj živeli v  “demokraciji” oziroma v svobodi in da nikakor ne spadajo v suženjsko ali podložniško razredno razslojenost, kakršna je bila tedaj pri večini drugih narodov, predvsem južnih (Rimljani, Egipt, Bizanc itd.)

Živeli so v tako imenovani rodovno plemenski družbi, v kateri sta bili zagotovljeni svoboda in enakopravnost vseh članov v okviru rodovne demokracije. Vse posle so opravljali na osnovi skupnih sklepov rodovnih in plemenskih skupščin, opravljali pa so tudi skupno delo v okviru velike patriarhalne družine. V rodovih, plemenih in plemenskih zvezah je bila t i. starešinska oblast.

Arheološka raziskovanja v prvotni domovini Slovanov kažejo, da so se Slovani gospodarsko in družbeno že v skupni domovini razvijali različno, čeprav so vsi poznali poljedelstvo in živinorejo. Slovanska plemena v severnem delu tega ozemlja so bila po mnenju zgodovinarjev zaostalejša, in sicer tako gospodarsko kot družbeno, medtem ko so bila plemena ob Karpatih in na ozemlju ob Dnjestru v svojem razvoju pred njimi. Vzrok za to so bili stiki slovanskih plemen z rimskimi pokrajinami ob Karpatih in Dnjestru ter stiki z grškimi in kasneje tudi z bizantinskimi kolonijami ob severni obali Črnega morja.

Začetki uporabe rala, razvoj živinoreje in obrti, nastajanje večjih plemen in začasnih plemenskih zvez so bile najpomembnejše značilnosti slovanskih plemen v prvem tisočletju na jugu prvotne domovine, severnejša plemena pa so jim v razvoju sledila.

To nas napeljuje k sklepu, da tudi način čebelarjenja starih Slovanov ni bil povsod enoten. Sprva so Slovani verjetno povsod čebelarili kot gozdni čebelarji. Kasneje so v severnih in kmetijsko neugodnejših območjih do novega veka čebelarili kot gozdni čebelarji. V južnejših območjih so pod vplivom Grkov in Rimljanov ter v kmetijsko ugodnejših razmerah morda že gojili čebele doma. in to v pokončnih ali celo v ležečih kladah.